RAZVOJ GOVORA PREDŠOLSKIH OTROK
Otrokov govor se nemoteno razvija, če je otrok ustrezno duševno in telesno razvit, če so njegovi organi, ki sodelujejo pri govornem procesu (usta, ustna votlina, jezik, zobje, dihala …) normalno razviti, če ni prizadet sluh in če otrok že od rojstva dobiva dovolj govornih spodbud iz okolja. Osnovni predpogoji govornega razvoja so pri večini otrok vgrajeni v njihove možgane. Tudi gluh otrok začne brbljati v isti starosti kot otrok, ki sliši, vendar se pri njih, zaradi pomanjkanja slušnih dražljajev, ta razvoj pozneje ustavi, če ni otrok vključen v proces rehabilitacije.
Govor se pri otroku razvije postopno in vsaka starostna stopnja ima svoje značilnosti, ki se kažejo tudi v razvoju govora. Pomembno je, da starši in vzgojitelji poznamo te značilnosti, da ne bomo preveč prehitevali otrokovega govornega razvoja in ga silili v nemogoče, in po drugi strani, da bi ga ustrezno spodbujali in mu pomagali pri prestopu na naslednjo razvojno stopnico.
Razvoj govora se prične ob rojstvu, najbolj intenziven je do petega leta starosti, konča se nekje pri devetih, izpopolnjuje pa se celo življenje. Odvisen je, med drugim, tudi od tega, koliko in kako govorimo z otrokom že od rojstva. Čim več in čim bolj pravilno se pogovarjamo z njim, hitreje se bo razvijal in manjše bodo možnosti govornih napak. Poleg spodbudnega okolja pomemben je tudi ugoden čustveni razvoj otroka. Otroci, ki uživajo brezpogojno ljubezen, in jih starši veliko ljubkujejo, se bodo naučili govoriti hitreje in popolneje kot otroci, ki jim starši svoje ljubezni ne izražajo tako odkrito.
Od šestega tedna naprej začne otrok reagirati, ko se mu mati nasmehne ali mu govori. V prvih mesecih življenja je njegov edini govor jok. Drugače joče, ko izraža lakoto, bolečino ali le dolgčas. Z vokaliziranjem (grulenjem) izraža zadovoljstvo. Pogovor je igra, ki se jo otroci radi igrajo.
V obdobju od rojstva do šestega meseca starosti otrok pozorno posluša in spremlja govorjenje, branje, petje, različne zvoke iz okolja, in se nebesedno in z glasovi odziva na pobude iz okolja. Igraje producira glasove (bebljanje), posnema melodijo glasov, vzklika, začne uporabljati svoj lastni jezik, igra se jezikovne igrice (skrivalnice: ku-ku). Če se veliko pogovarjamo z njim, bo začel posnemati glasove že v starosti osmih tednov in tako naredil prvi velik korak v govornem razvoju. To pomeni, da moramo starši in vzgojitelji dobesedno obdati otroka z govorom, mu govoriti, peti, recitirati pesmice, komentirati dogajanja in se pogovarjati z njim. S poudarjanjem besed, ritmičnim recitiranjem in ponavljanjem preprostih glasov pomagamo njegovim možganom, da vzpostavijo milijone živčnih zvez, ki so potrebne, da bi se govor popolnoma razvil.
GOVORNI RAZVOJ V STAROSTI 1-3 LETA
Prvim zlogom »ba-ba« in »da-da« postopoma dodaja glasove t,d in k in začne okrog 30. tedna posnemati resnične glasove našega govora. Do 1. rojstnega dneva večina otrok že uporablja vsaj eno smiselno besedo. Vse hitreje se razvija razumevanje, ki je bistveni predhodnik govora, pri 40 tednih večina otrok razume »NE«, lahko izvršijo nekaj preprostih ukazov (daj mi, prinesi mi…) in posnemajo otroške rime: igra se »medved stopa« in pomaha »pa-pa«. Nekateri že posnemajo živalske glasove »mu«, »kvak«, »mjav« in »hov«. Krajši čas poslušajo pripovedovanje ob slikah.
Med 1 letom in 18 mesecev že znajo spregovoriti dve ali tri smiselne besede, a še preden jih izrečejo, znajo pokazati predmete, ki jih imenujemo. Približno pri 15 mesecih začnejo govoriti neke vrste svoj žargon, ki ga sestavljajo nizi nerazpoznavnih glasov s kako pravo besedo. Morda v ustreznih okoliščinah ponovi kratek stavek, ki ga pogosto sliši, npr. »O, ti mucek!«. Pri 18 mesecih pa že zna pokazati veliko predmetov v slikanici in v stvarnem okolju, pokaže nekatere dele telesa, obrača se nase z imenom.. Smiselno uporablja že kakih 10-20 besed.
V obdobju med 18 mesecev in dveh let malčkov govor postaja vse bolj zapleten in natančen. Njegovo besedišče že obsega 30 besed. Začenja zastavljati preprosta vprašanja, npr. »Kam greš«, odgovarja z eno ali dvema besedama »Tja«. Uporablja že veliko dvobesednih kombinacij (z zaimki »moj« in nikalnicami »ne morem«). Jezik uporablja v različnih situacijah: da kaj dobi, da o čem pripoveduje, da vzpostavi odnos z drugimi). Še vedno lahko govori nerazločno zaradi slabe mišične koordinacije (npr. »mededek« namesto »medvedek«). Rad ima ritmične igre. Uporablja »jaz« in »moje«. Razume govor o ljudeh in dogodkih, ki niso prisotni (»ata je v službi«. Uporablja 4-besedni stavek.
V obdobju med drugim in tretjim letom otrok zna že 200 do 300 besed, jezik uporablja zanesljivo in se zanima za nove besede. Za povezovanje povedi začne uporabljati veznik »in«. Govori bolj tekoče, čeprav še vedno vseh besed ne izgovori prav, vstavlja napačne glasove, pogosto pa tudi jeclja (misli so hitrejše od govora). Razvije različne obrede, ki so povezani z govorjenjem, npr. kar naprej posluša isto zgodbo. V njegovem besednjaku se pojavi veliko besed, povezanih s časom, kar pomeni, da razume pojme preteklosti, sedanjosti in prihodnosti (čeprav jih včasih tudi zameša).
KAKO LAHKO STARŠI IN VZGOJITELJI POMAGAMO
Če naj bi se otrok naučil pravilno izgovarjati in nato kombinirati besede v stavke, mu moramo biti vzor pravilne izgovorjave. Govorimo počasi, jasno in zagotavljamo pravilno razumevanje še z dejanji, kretnjami, mimiko. Takoj, ko otrok izreče kaj, kar je podobno besedi, ponovimo za njim, pokažemo zadovoljstvo, pohvalimo ga. Kar naprej bo ponavljal to besedo in se veselil, ker je tako brihten.
Otroci lahko govorijo le, če jim besede kaj pomenijo. Veliko prej, preden lahko spregovorijo, morajo razumeti pomen besede, zato se moramo z njimi veliko pogovarjati in jim razjasnjevati pomen besed s slikami, kretnjami, dejanji … Pri majhnih otrocih je njihovo razumevanje daleč pred njihovo sposobnostjo izražavanja, npr beseda »mama« lahko pomeni veliko reči npr. mama, daj mi piti. Ko ugotovimo, kaj hoče, to moramo ubesediti, npr. mama ti bo dala piti – s poudarkom na »piti«. Kmalu se bo naučil in ko je žejen, bo povedal: mama, piti. Moramo vztrajati, da otrok pove (oz. pojasni) kaj želi, ne pa ustrezati njegovim željam, le na kazanje s prstom.
V tej starosti je otrok zelo pozoren na zvoke, zato komentirajmo tisto, kar sliši, da se bo naučil (vrata škripajo, voda kaplja, papir šumi…).
Čim več mu moramo brati knjige, ponavljati zgodbe, ki so mu všeč, ponavljati imena predmetov in pojavov, barv, oblik ter zahtevati od njega, da jih ponovi. Pokažemo mu, da smo veseli, kadar si je kaj zapomnil. Navajati ga moramo na preprosta besedila, rime, zvoke, predvsem tiste, ki so podprti z gibom – gibalno-rajalne pesmi.
Pri dveh do treh let govor ni več egocentričen, ampak postane bolj socialen. Stik z drugimi otroki je bistvenega pomena, zato je to starost, ko je izjemno pomembno, da se otrok vključi v vrtec.
Govor veliko pomeni že dojenčku in majhnemu otroku. Prve otrokove besede ne navdušujejo le njegovih najbližjih; tudi sam jih je zelo vesel, saj mu olajšajo pot do marsičesa.
Jezika se ne naučimo zlahka, zato otroka ne smemo siliti, ampak mu sledimo. Nikoli ne smemo primerjati svojega otroka z drugimi, ampak le s samim seboj. Pri učenju jezika napreduje vsak otrok drugače, s svojim tempom. Učimo ga govoriti tako, da se z njim veliko, preprosto in umirjeno pogovarjamo. Pustimo mu, da veliko govori, in ga čim bolj pozorno poslušamo ter odgovorimo na vsa njegova vprašanja. Otrok se spontano uči s posnemanjem, ponavljanjem in ustvarjanjem, če ga zanimajo določene stvari. Priskrbimo mu dodatne kakovostne didaktične igre.
GOVORNE MOTNJE
Če se govor še po tretjem letu ne razvije, če otrok obvlada le nekaj posameznih besed, ki jih izgovarja nerazločno, je treba na posvet k strokovnjaku – logopedu. Veliko otrok ima težave z jecljanjem, izgovarjanjem sičnikov in šumnikov, zvočnika R. Nekatere motnje se odpravijo zelo hitro same od sebe z dozorevanjem, za nekatere pa je potrebna obravnava pri logopedu.
Pripravila: Sanda Mesič Jurin, svetovalna delavka